Sredino dopoldne nam je popestrila knjižničarka, ki nas je obiskala s prav posebno skrinjo. V njej se je skrivalo veliko zanimivih stvari, a kaj je bil pravi zaklad, smo morali šele odkriti. Radovedno je brskala po skrinji in iz nje najprej potegnila jesensko listje, nato jabolko in bučo. Pa vendar nič od tega ni bilo tisto, kar je iskala. Med vsemi jesenskimi zakladi se je skrivala tudi uganka, ki so jo morali otroci rešiti, da bi odkrili skrivnost skrinje. In glej! Izpod suhega listja se je nenadoma prebudil majhen, nekoliko boječ ježek. Previdno je pomolil svoj nosek iz skrinje, nas radovedno pogledal, nam pomahal in nas veselo pozdravil. Zaupal nam je, da se čisto na dnu skrinje skriva pravi zaklad – knjiga z naslovom Kako je ježek našel prijatelja.
Prisluhnili smo prisrčni zgodbi o ježku, ki je najraje živel sam. Nikomur ni nikoli pomagal, pa tudi njemu ni še nihče priskočil na pomoč. Nekega dne, ko se je ravno odpravljal k počitku, je nanj nenadoma nekaj padlo. Še tako se je trudil, a nikakor se ni mogel otresti nenavadnega bremena. Pogledal je navzgor in pomislil: »Hmmm, le kaj bi lahko bilo? Morda jabolko?« Ob jablani, pod katero je živel, je stala ograda, v kateri je prebival osliček. Ježek se je spomnil, da bi mu prav on lahko pomagal. Odpravil se je k osličku, ta pa je takoj opazil slastno jabolko na njegovih bodicah. Z velikim veseljem je zagrizel vanj in ježka tako rešil neprijetnega bremena. »Mmmmm, kako dobro!« si je mislil osliček, ki je odtlej sanjal le še o slastnih jabolkih in o vsem, kar je povezano z jabolki. . Ko je nekega dne z jablane znova padlo jabolko, ježek ni dolgo okleval. Spomnil se je na oslička, ki sam ni mogel do jabolk. Hitro se je zakotalil po tleh, na svoje bodice nabodel jabolko in ga odnesel v ogrado. Osliček se je darila neizmerno razveselil. In tako sta ježek in osliček postala prava prijatelja.
Knjižničarki se iskreno zahvaljujemo za prijeten, skrivnosten in pravljično obarvan dopoldan.