Med kosilom so se otroci začeli pogovarjati o rdeči pesi – o tisti slastni solati, ki jo pogosto dobimo k obroku. Eden od dečkov je povedal, da jo doma skupaj z mamo pripravlja, zato je v skupini hitro vzniknila ideja, da bi jo pripravili tudi mi. Skupaj smo naredili načrt: kdo bo prinesel recept, kdo ima doma rdečo peso in kdo bo poskrbel za kozarce. Vse smo zapisali in načrt obesili na vidno mesto.
Čez nekaj dni je deček res prinesel recept in tudi svežo rdečo peso. Tako se je začela naša kuharska pustolovščina!
Najprej smo si peso natančno ogledali, jo tipali in povonjali. Ugotovili smo, da raste v zemlji – njen koren je pod zemljo, listi pa nad njo. Peso smo dobro oprali in jo odnesli v kuhinjo kuhati.
Ko je bila kuhana, smo jo olupili in opazovali, kako pušča močno rdečo barvo. Otroci so hitro ugotovili, da lahko z njo celo rišejo – nastali so čudoviti rdeči odtisi na listih! Tudi s tekočino, ki je ostala od kuhanja, so poskusili risati.
Naslednji dan smo peso ponovno povonjali in potipali. Ugotovili smo, da je zdaj mehkejša, spolzka in da diši drugače – nekaterim celo po pečeni koruzi. Previdno smo jo naribali in zmešali s kisa, vode, soli in kumine. Ko smo mešanico premešali, so otroci veselo vzkliknili, da zdaj pa že diši kot prava solata, ki jo jemo pri kosilu!
Vsak otrok si je lahko napolnil svoj kozarček rdeče pese, ki smo jih nato odnesli v kuhinjo, kjer so jih še malo pogreli v pečici. Ko so se ohladili, so otroci s ponosom odnesli svoje kozarčke domov – kot dokaz, da se iz preprostega vprašanja pri kosilu lahko razvije prava raziskovalna, ustvarjalna in okusna izkušnja.
