• 02 88 79 579
  • vrtec@osradlje.si

Ponovno skupaj (oddelek 7 – 18. 5. 2020)

Po dveh mesecih doma, smo danes ponovno odprli vrtec. Po poti v službo sem razmišljala, kako bo. Dobili smo napotke, veliko smo prebrali o tem, slišali. Otroci so bili dolgo časa doma, zato bi lahko imeli težave. Priznam, da sem bila radovedna, nikakor pa prestrašena ali v stresu.  S sodelavko sva načrtovali okvirne vsebine za ta teden, vendar me je bolj zanimal odziv otrok, njihovo čustveno stanje, njihove želje, zato vse drugo ni bilo tako pomembno. Za dodatni optimizem so poskrbeli otroci, ki so bili pred mano v vrtcu in so me z nasmehom pričakali na oknu. Bili smo iskreno veseli drug drugega. Po uvodnem pozdravu in dogovoru o varnostnih ukrepih, so izbrali igro po kotičkih. Glede na število otrok, s prostorom ni bilo težav, upoštevali so pravila. Po malici smo prebrali pravljico o virusu, naredili poskus in nato nadaljevali z igro na prostem. Tekom dneva je potekal zanimiv dialog. To sem resnično pogrešala.

Razkužila sem mize, ker se je bližal čas malice. Nadela sem si masko in otrokom povedala, da si grem umit roke. Po vrnitvi sem na masko pozabila in si je nisem takoj odstranila.

L: Daj si masko dol!

R (pomiga z glavo): Sploh ni vedela, da jo ima še gor.

Igra v kotičkih.

Jaz: Samo 2 na hiško.

M: Prej smo imeli pa drugačna pravila (super iztočnica za pogovor).

R: Zdaj bo vse drugače.

Branje zgodbe o koronavirusu, pogovor o čustvenem doživljanju med karanteno:

R: Jaz sem se ful slabo počutil.

J: Žalosten sem bil, ker nisem smel v vrtec.

L: Jaz sem bila radovedna. Nisem vedela, da to sploh obstoja.

R: Jaz sem bil tudi radoveden. Ker nisem vedel, kaj delajo drugi otroci.

N: Žalostna sem bila, ker nisem smela v vrtec.

Đ:Jaz tudi.

M: Nimam pojma, kako sem se počutil.

Kako bi opisali koronavirus? Na kaj vas spominja? Je čemu podoben?

J: Je kot zelena žoga, nasmejan, ker lahko skače na ljudi.

M: Ko bo virus konc, dobim novo posteljo.

Jaz: Kdaj pa misliš, da bo to?.

M: Ja, ko bo konc.

L: Pa saj ga je že konc!

J: Ni ga več toliko.

Pri nikomer ni bilo zaslediti strahu. Kako pomembno je, da odrasli ravnamo odgovorno. Pred otroki ne skrivamo informacij, ne zanemarjamo pomembnosti ukrepov, z njimi se pogovarjamo njihovi starosti primerno in pri tem pazimo, da ne povzročamo dodatnega stresa in strahu. Če je strah nas, je strah tudi otroke.

Kako so preživljali čas doma, kaj so počeli:

L: Z atijem sva se igrala. Pa igrala sem se s Kali, pa kure božala in v zdravniškem kotičku.

M: Z atijem, pa s papagajem in sestro.

R: Kar sam sem se igral. Mama in ata sta šla v službo, sestra je pa delala nalogo.

L.: Z bratom sva se igrala s kockami.

J: Z atijem sva se igrala z “blejdi”

N: S sestro sem se igrala, pa s kužkom.

Jaz: Kako pa vam je bilo všeč, da so bili starši doma in ste bili skupaj?

L: No, ja. To je bilo tudi v redu.

Je bilo danes kaj drugače ob prihodu v vrtec? Kaj ste opazili v igralnici?

  • starši so morali imeti masko, podpisati so morali en list, potem so pa lahko šli,
  • sami smo prišli not,
  • ni šotora,
  • mize so drugače,
  • ni toliko igrač,
  • manj otrok,
  • ena vzgojiteljica,
  • na vrhu hiške sta lahko samo dva,
  • na igralih zunaj se ne igramo,
  • moramo imeti razdaljo,
  • ful fejst si moramo umivati rokje,
  • ne smemo se dotikati prijateljev,
  • ti si nam dala malico, nismo jemali sami,
  • nihče ni šel po malico, pripeljala jo je Zvezdana,
  • ne smemo v drugo igralnico,
  • ne tekamo po hodniku.

Po poskusu:

Kaj nam je pokazal poskus?

J: Temeljito si moramo umivati roke.

M: Da ne zbolimo!

Pred odhodom na igrišče sem šla preverit, če je garderoba prosta. Ob vrnitvi so otroci stali v vrsti, daleč narazen. Presenečeno sem obstala: Sami ste se tako postavili! Bravo!

Zapis pripravila Brigita Tršar